SHADES OF BLOOD - Odtenki krvave  

In my work, I focus on MY feminine, the way I experience it through my body - my strougles, sexuality, joy and sickeness. I am exploring my imagined bodies through the use of baloons, fake body liquids and other playful representations. i am telling my stories through the use of color, sound and body/presence, creating a sort of alterantive clubby feel, providing the audience with entertainement and challenging them at the same time. I see my femininity through the perspectives of queer and genre studies, and as a queer person I explore my desire trying to find the non-hetero normative identity that fits.

Shades of Blood is born of this theme and explored in a sort of burlesque and cabaret form. Coming from the visual arts, I incorporate many visual elements, be it in the colors, attention to the images, materiality of the costumes and stage as well as the video projection. The result is a hybrid of genres; it is a messy burlesque, contemporary movement, performance art, and also, last but not least, a collaborative piece, an space that I open for others and their stories (inviting another creator to share the stage, alternating with my numbers - this can be a DJ, dancer, performer of any kind, whose work somehow creates and interesting juxtaposition with my Shades and who identifies either as female or non-binary or in some way explores their own (queer) femininity). Shades of blood is a sex-positive work, exploring sensual and erotic elements which are at the heart of my experience of the lived body.

Shades are composed of several "numbers" which I perform under different characters (a Cat, two Rabbits, a Fountain...), and which mostly also stand as independent performances.

The first collaborator/guest of the Shades was a clown and contemporary dancer, Gregor Kamnikar, or rather his alter-ego, The Only Living Diva, a sort of clown drag performance with lots of movement.

photos: Sunčan Stone

First Shades of Blood performance/open rehersal in Rog, Ljubljana:


PREDSTAVITEV NASTAJANJA / OLDER TEXTS AND BEGUINNINGS:

 

Napisala sem mnogo veliko verzij predstavitvenega teksta, pa še drugi so jih pisali. Tu objavljam tako več teh. Najprej tekst, ki zelo v kratkem strne projekt (pa še življenjepis je na začetku), verjetno pove bistveno, če pa vas zanima moj lastni tekst, ki ne vsebujejo dosti distance, govori pa o ljubezenskih zgodbah, poscrollajte dol. Na koncu pa še daljši tekst drugega prijatelja, ki je pisal o projektu. Vsak tekst ima nekaj, vmes pa so video izseki iz odprte vaje in del, ki se navezujejo na ustvarjanje Odtenkov.

Rapparabbit krvavi performans z rdečo peso.

Rapparabbit krvavi performans z rdečo peso.

Noemi Veberič Levovnik se udejstvuje na področjih performansa, glasbe, likovnih medijev in gibljive slike. V svoji avtorski praksi se avtorica posveča gradnji ambientalnih postavitev, sestavljenih iz risb, slik, videa, zvoka in fotografij, ki vzbujajo močno psihološko vzdušje, ter živih dogodkov in performansov. V svojih delih pogosto ustvarja neprijetna čustvena vzdušja, nekje na tanki meji med žalostjo in srečo. Pri tem neizbežno zaide v ikonografijo sodobne popularne kulture, da bi idealizirane, ljubke in prikupne zgodbe z veliko mero suspenza pretvorila v mračnjaško in morbidno atmosfero navidezne normalnosti. V svojih performativnih, video in filmskih delih se ukvarja z reprezentacijami ženskega telesa in prehodnimi identitetami.

---

Njeno najnovejše delo nosi naslov Odtenki krvave, solo-duo kabare. V njem se spogleduje z motivom zemeljske energije, ki jo v tem primeru predstavljata dva osnovna elementa organske narave: kri in mleko. Skozi performans se sprašuje, kaj gledalca v povezavi s tem lahko uroči, šokira, predrami ali se ga kako drugače dotakne.

Simbolika rdeče in bele barve je lahko zelo široka, mešanje obeh barv pa doda še dodatno dimenzijo.

Žanrsko se avtorica opira na obdobje burlesk iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Že takrat so bile v Kanadi in ZDA popularni in za tisti čas zelo napredni ter dodelani zabavljaški nastopi, ki so v svojih odrskih uprizoritvah vključevali točke, namenjene šokiranju. V današnjem času in v trenutni, k sterilnosti naravnani družbi, je obujanje takšnega pristopa lahko ponovno sveža oblika komunikacije med performerko in gledalci.

Vsaka vizualna podoba lahko v gledalcu sproži vrsto asociacij. Preplet med različnimi normami za estetiko je zato tudi eksperimentalne narave. Kaj paše skupaj in kaj ne? Kako doseči, da dva predmeta, ki sicer nikakor ne pašeta skupaj, zažarita v zlatem sijaju? Ali lahko absurd postane razumljiva, smiselna zgodba?

Avtoričin projekt je zasnovan kot solo miniaturka, v katero pa povabi različne izbrane goste, izmed katerih vsak gost prinese s seboj svoj svet, tako da kabaret postane z vsakim gostom drugačen.

 

Odlomek iz odprte vaje Odtenkov krvave

Menstruacija mi je bila od nekdaj izredno fascinantna. Kri, ki teče iz mene, ne da bi bilo kaj z menoj narobe, kri na mojih dlaneh, pa čeprav nisem nikogar ubila, seks, ki zgleda, kot da so nekoga zaklali.

Glavna ideja za predstavo je bila podoba krvavega zajca, ki se umiva v mleku.

 

Njen ples z baloni in nožem je kot ljubezenska pesem. Zakaj predira balone z nožem? V ljubezni tudi tvega, pošlje tisti sms, ki ga ne bi smela, spusti se v afero, tudi ko ve, da to ni moralno, teče gola po stopnicah, prosi za ljubezen. Poniža se, razgali, počuti se nemočno, prazno, osamljeno. Potem pa se pobere, začne znova, polna veselja in navihanosti.

V svojem delu izhajam iz (lastne) ženskosti, ki se razpenja med ekstremoma moči in krhkosti. Vmes pa je izzivanje, predrznost, razvratnost, otroškost, in še marsikaj. Poskušam se prepustiti vsemu, kar mi narekuje telo in njegova želja. In obsesivne umetniške sanje podob, ki jih moram uresničiti, ravno zato, ker ne znam dobro govoriti o njih, zaobjeti njihovega pomena in motivacije. Rada bi pustila temu, kar je, da se odvije v svojo skrajnost, morda bo začelo kapljati čez rob - in takrat bo postalo zabavno. Kaj bo nastalo iz tega? Gledalec se znajde z menoj na tej poti po robu.

Vsepovsod me vodi eros, neka ljubezenska zgodba tudi, vsakič drugačna. Kaj se zgodi pred občinstvom?

Predstava je raziskava sebe (jaz pa je velik svet, in ne le intimno-oseben, toda v veliki meri svet mojega umetniškega ustvarjanja), znotraj svojih točk, ter situacije performansa pred občinstvom, konteksta, ki ustvari svoje, in gosta, Drugega, ki vstopi v moj svet, ga morda razdre, ali pa obogati, ali pa oboje hkrati. Ko sebstvo vstopi v stik, v deljenem prostoru z gostom, se začne najbolj nepredvidljivi del predstave, odnos. Deklica stopi iz svoje sobe, v kateri je nakopičila svoja mala bogastva, in začnejo se težave.

 

V tem mojem svetu, ki ga ustvarjam skozi razne medije, v katere se vmešča tudi ta živa umetnosti, me predvsem zanima čudno. V smislu unheimlich, prav zato, ker je to tisto, kar se, po Freudovi teoriji, zgodi v najbolj domačem.  Svoje podobe najdem v velikem rezervoarju kultur, ki se nahaja v meni. Navezujem in inspiriram se pri "freakshowih" preteklosti, burleski, vaudevillu, popularni kulturi prvih štirih desetletij prejšnjega stoletja, ter sedanjosti, rapu, MTV-ju.

Zlagam jih v nekaj, kar naj drži skupaj, četudi grozi v razpočenje. V tem delu se poslužujem tudi podob ženskih boginj iz indijskega panteona, predvsem Kali in Durge, ki sem jih posvojila med bivanjem v ašramu dolgo let nazaj, in v svojih sanjah. Te (moje sanje) so pomemben del mojega ustvaranja.

Predstava nima v naprej določene narative, je predvsem proces, v katerem se gre z določenimi liki in njihovimi rekviziti iz neke točke A v točko B, zelo dosti je namreč odvisno od konteksta, občinstva, prostora in počutja, in seveda, od lune in njenih men. 

 Pomemben del Odtenkov sta glasba in ples, poleg vizualnih elementov. Zanimajo me sodobni ples, gogo, burleskni striptiz, twerkanje, voguing, orientalski plesi. V predstavi raziskujem svojo fizičnost.

K sodelovanju sem kot prvo gostjo povabila Edino Živo Divo, drag klovnovsko persono Gregorja Kamnikarja oz. Simeona Huzuna (res ne vem, katero ime je zdaj pravo), ki me je očarala v Klovnovskem kabareju, v katerem se je pojavila le dvakrat, zaradi svoje neprimernosti. Res pa ne vem, kako se bo ujela z mojimi liki. Upam, da bo kaj plesala, vendar ni rečeno, da bo. Verjetno bo počela vse, česar si ne bom želela.

Drugi povabljeni je pesnik Miklavž Komelj, za katerega sem upala, da bo prebral kaj svoje poezije, a kaže, da bo med predstavo raje slikal z rdečo peso. Toda nikoli se ne ve, morda pa prinese s seboj tudi svoje besede.

 

Tekst številka 3:

To je tekst, ki ga je napisal še en prijatelj.

 


Odtenki krvave, solo-duo kabare

 

Kot predstava Odtenki krvave črpa iz avantgardnega in sodobnega performansa, kabareja, vaudevilla in prve polovice prejšnjega stoletja.

Avtorica Noemi Veberič Levovnik navdih za predstavo išče tudi v lastnem umetniškem izrazu. V predastavo vpelje več točk oziroma likov, ki so na tak ali drugačen način povezani s krvjo. Kri je v prvi vrsti zanimiva kot pogon srca, ljubezni, strasti, obenem pa nanjo gleda kot na vizualni material. Je tekočina, ki takoj popelje navznoter in proti vsemu, kar je močno, strastno in tragično. Razkriva ljubezen, rojstvo, smrt, življensko esenco. Ljudi v enaki meri plaši kot jih navdihuje in je nosilec določenih simbolnimi pomenov izjemne moči. V katerem koli umetniškem izrazu sta njen učinek in spororčilo takojšnja, v senzoričnem, čustvenem in mentalno-asociativnem smislu.

Kri je še posebej zanimiva v povezavi s cikli. Kri, ki teče, ne da bi bilo kaj narobe, kri na rokah, ne da bi bil kdo ubit, seks. Med katerim kri lije v potokih, kot ljubezen. Topla kri, ki čisti in varuje.

Tako kot kri so estetsko in sporočilno močan nosilni element, prsi, ki nadušujejo avtorico z njihovo toploto, voljnostjo in mehkobo. V teh žlezah se pretakata tako kri kot mleko, ki ju poveže podoba krvavega zajca, ki se umiva v mleku, in predstavlja glavno idejo za predstavo. V tej toploti in pretakanju, mešanju in iztekanju gre nadalje iskati tudi bistvo Fontane, ki predstavlja del odtenkov krvave. Toplo materino mleko, rožnato barvo in stiskanje mnoštva (balonastih) prsi. Efeška Venera, ki doji svet. Rdeča, ki se meša z belo. Kraljica se zbode med šivanjem, kaplja krvi pade na bel sneg pod oknom. Zaželi si otroka. Deklico, belo kot sneg, rdečo kot kri in črno kot ebenovina. Ko se zmešata bela in rdeča, je rezultat rožnato mleko, ki diši po umetnih jagodah, in spominja na nočni Tokio, predvsem neon četrti Shinjuku in Harajuku in avtomate z uporabljenimi spodnicami. Kremplje, lovke in zobe, ki grabijo in trgajo. Tu se vizualni sporočili prsi in krvi združita.

 

Noemi Veberič Levovnik predstavlja burleska fokus njenega umetniškega izraza, zato zelo živo občuti ozek in estetsko omejen izraz, ki na burleskni sceni prevladuje danes. Z Odtenki krvave raziskuje in razvija svojo burlesko, na slikarski in umazan način, skozi senzualnost, tragičnost, sanjskost in telesnost, predvsem preko moči, učinka in sporočilnosti krvi in golega (ženskega) telesa

 

Odtenki krvave je eksperimentalni miniaturni performans za dva izvajalca. Eden je Atrakcija, drugi je Povezovalec. Vsak v predstavo vnese svojo vsebino in estetiko, rezultat pa je eksperiment z določenimi smernicami in nekaterimi stalnimi parametri.

 

Povezovalca predstave sta Edina Živa Diva, brezspolno bitje, drag-queen, prihajajoče iz vesolja, zdolgočaseno, nesramno in očarljivo, oziroma pesnik Miklavž Komelj, ki mu je na tem mestu mogoče pripisati vlogo inkvizitorja. Varianta predstave z Miklavžem Komeljem je hkrati poseben eksperiment v obliki, namen katerega je raziskati dialog med performativno estetiko avtorice, ki se na svoj način vedno spogleduje z barokom, ter originalnimi baročnimi teksti, ter avtorsko poezijo po izboru in v interpretaciji Miklavža Komelja.